Tokrat je komemoracija potekala nekoliko drugače, vendar vseeno ganljivo.
Tako kot rojstvo, je tudi smrt del življenja. Med njima pa je pot ljubezni, veselja, trpljenja, učenja, upanja in hrepenenja.
Ob tej priložnosti smo se ozrli v preteklost in se spomnili tistih, ki smo jih imeli neizmerno radi pa tudi tistih, ki jih nismo poznali, a so na svetu pustili neizbrisan pečat.
SVEČKO PRIŽGEŠ
(Marička Cilenšek)
Kam je šla babica,
očka povej!
Nič več – kot včasih –
ne hodimo k njej.
Hodimo, hodimo –
le ti ne veš.
Ko je dan mrtvih,
ti vedno k njej greš.
Neseš ji rože,
ji svečko prižgeš
in ji kaj lepega
v mislih poveš.
