Skoči na glavno vsebino

Z gospodom Borisom smo se odpravili raziskovat Lokavšček, Bavčarjevo kotlarno in še kaj. Najprej nam je ob zemljevidu predstavil lokavško katastrsko občino, ki se nam je zdela zelo velika. S ponosom smo poslušali o pomembnosti Lokavca, ki je imel svojo šolo, pošto, občino,…

Pojasnil nam je izvor imena Lokavec ter priimkov Lokar, Slokar. Loka – močvirnat, slabo poraščen del gozda, lahko si jo ogledamo pod Tokajem.

Med izogibanjem lužam in razmočenemu blatu, ki tudi sodi k lokavškim vodam, smo se približali bajerju na Lokavščku. Gospod Boris nam je povedal, da je bila tukaj zajezitev vode za Hmeljakovo žago, ki je stala nekoliko nižje ob strugi Lokavščka. To je bila najstarejša žaga v Lokavcu. Lokavšček smo večkrat prečkali po lepo urejenih lesenih mostičkih. Na poti smo se ustavili ob Čoškem potoku in Studencu, ki priteče iz Gorenj. Občudovali smo obilico vode pa tudi njeno čistočo. Preizkusili smo delovanje mlinčkov, ki so jih učenci naredili doma. Spuščali smo ladjice, ki smo jih iz časopisnega papirja naredili prejšnji dan v šoli. Prav vsi smo uživali.

Toda Boris nam je hotel še nekaj pokazati. Odpeljal nas je k Bavčarjevi kotlarni. Povedal nam je, da so tukaj izdelovali kotle. Videli smo zid pred kotlarno, ki je nekoč služil za zajezitev in kanal, po katerem je pritekala voda iz Lokavščka. Povedal je, da je bila tu voda topla in da so se sem hodili kopat otroci od vsepovsod. Ob kotlarni, ki jo obnavljajo, smo videli visok dimnik.

Ko smo se vračali proti šoli, nam je pokazal še veliko rastlin, ki rastejo ob vodi. Povedal pa nam je, da je nekoč Grajšček tekel mimo  Špacapanovih in Nemškarice ter se izlival v reko Vipavo. Pozneje so ga zaradi ureditve letališča preusmerili v Lokavšček.

Ob prijetni in poučni razlagi nam je čas kar prehitro minil in morali smo se vrniti v šolo.

Dostopnost